V sobici

To ni ljubezenska zgodba, čeprav bo morda za hip tako zvenelo, a danes sem polna nekih “zanimivih” asociacij in dolgih playlist z nadvse melanholično muziko, stvar je šla celo v take “globine”, da sem na koncu strmela v kozarček z nageljnom in kimala od zadovoljstva, zdaj pa temu posvečam (pre)obsežno objavo na Beležkah.

Torej. Med portugalskimi sošolci zame (poleg Alexa, nekdanjega muzičarskega rock pomembneža, ki je moral izbrisati nekoga iz svoje pre-velike liste “prijateljev”, da sva lahko postala prijatelja na Facebooku) najbolj izstopa Diego, zanimivi Argentinec, ki je februarja na predavanje prinesel velik šop nageljnov in jih razdelil med sošolke, da so vse cvilile od navdušenja, jaz pa sem takrat prvič prišla na predavanje in tako so vse (skrbno preštete) rožice prehitro pošle. Ostalo je le zlomljeno stebelce z listi, Diego se je rdečelično opravičil, pa me sploh ni motilo, ker je bilo vse skupaj seveda čisto preveč prisrčno. Doma sem nalila vodo v kozarec, nagelj dala vanj in malo pozabila nanj, da je začel odganjati korenine, do danes pa se je prav lepo razrasel. Mislim, da vem, kdo ga bo dobil, ko bom morala spet nazaj na drugi konec Evrope.

Leave a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *