Moral bi biti dan no. 1

… Pa ni.

airport

V Benetkah se v času kosila pokvari avion. Čakamo. Še čakamo. Sporočijo, da bomo prišli v Barcelono pozno ponoči. In tako se tudi zgodi. Noč je že in izgubijo vso prtljago. Po eni uri se prtljaga čudežno pojavi. A jaz presedam na drug avion, zato je prtljaga na drugem koncu letališča. To sporočijo šele takrat, ko drugi odpeljejo že vse kufrčke. Zaradi zamude našega aviona ni več letov do Lizbone. Ponudijo mi hotel in prevoz z avtobusom. Sprejmem. Ker sem edina, ki bi šla do hotela, se avtobusar odloči, da ne bo peljal samo mene. Tudi prav. Grem do taksija. Taksist pravi, da je hotel 2 uri stran od letališča. Ura pa je pol polnoči. Odločiva se, da poiščeva hotel v Barceloni. Ta teden pa imajo neko kemijsko konferenco in vsi, ampak res vsi hoteli in hostli so prepolni. Greva še do zadnjega hotela v mestu (z eno zvezdico, prosim lepo) in dva tipa pred mojim nosom rezervirata zadnjo prosto sobo. “Grem spat na letališče.” Račun za taksi je itak vrtoglav. In greva nazaj.
Nocoj je moja postelja trd sedež sredi Barcelonskega letališča.
(Ubistvu je vse skupaj prav smešno. Še v Mehiko prej prideš).

Beležke

beležke

Dan pred odhodom. Prejela sem škatlo. Lično okrašeno. Posebno.

V njej je bilo veliko beležk. Posebnih beležk. Papirnatih.

In tako je moj novi blog dobil svoje ime. Beležke.

Pred odhodom v Lizbono

Slabo leto dni nazaj sem začela resno razmišljati o tem, da bi se za nekaj časa morda preselila iz Ljubljane. Že nekaj let poprej sem začela vsak dan raziskovati njene lepe ulice, žulila sem šolske klopi v Križankah in na Filozofski fakulteti, prečesala sem muzeje in okusila kavo večine pritličnih kavarn. Začelo se je zadnje leto študija etnologije, kulturne antropologije in umetnostne zgodovine, prijavila sem se na študijsko izmenjavo in dolgo držala fige, dokler decembra ni prispelo pismo, da lahko kmalu “spakiram kufre” in odpotujem v Lizbono. Šele takrat sem povedala novico domačim, ti pa se niso prav nič čudili novi ideji, mati je celo spekla veliko čokoladno torto in vanjo “zapičila” portugalsko zastavico. Veselili smo se.

A tako kot vedno sem si do počitnic (ki jih na koncu pravzaprav sploh ni bilo) naložila čisto preveč izzivov. Včasih je voda – ma kaj voda, celi oceani – tekla v grlo in vse do zadnjega trenutka nisem začela zlagati stvari v kovček. Nisem bila prepričana, če “bo ali ne bo”. Naj bom še bolj slikovita – september je bil že, univerza v Lizboni je vsak dan objavljala fotografije novo-prispelih študentov, pošiljala obvestila o obvezni udeležbi in zadolžitvah pred začetkom, jaz pa sem še dneve in noči divje tipkala svoji dve diplomi, ki bi ju morala končati že “ulala” zdavnaj.

Na koncu pa je uspelo. Natanko en teden pred odhodom. In še isti hip kupila letalsko karto in nov kovček in stanovanje v Lizboni. Don’t ask.

Ja, potem pa človeka kar malo stisne. Zadnje dni sem tako užila v gorah, še trgatev smo uspeli stlačiti vmes, pa umetnostno-zgodovinski teren na Koroško in zadnje pohajkovanje po Ljubljani:


a20160929_180553

a20160923_152031_hdr

a20160923_151323

a20160921_173648_hdr

a20160918_124518

a20160918_124035

slovenija

20160926_155528


Kako lažje bi bilo odnehat s pisanjem sredi dela, ko je bilo zunaj tako lepo vreme, domači so šli v hribe, prijatelji na kavo in večerni sprehod ali koncert, jaz pa sem tipkala in tipkala, medtem ko je internet vrtel oglase s poceni leti na drug konec sveta. Večina sošolcev je vzelo prosto leto na faksu. “Bo že šlo naslednje leto.”

Hja, pa se splača stisnit zobe in končat zadeve. Na koncu vedno uspe. Na koncu je vse dobro. Če ni, pač še ni konec.