Sciacca

Novoletno jutro. Ulice so prazne, vrata zaprta, pripravlja se k dežju. Le ob pristanišču z ribiškimi ladjami sedijo starejši gospodje in se glasno pogovarjajo, na vogalu je nek gospod ravno ujel veliko hobotnico, ki se je z velikim cmokom prisesala na njegovo dlan, ko jo je spravljal v ribiški nahrbtnik. Mrzlo je in do vrha mesta je veliko stopnic.

Valle dei Templi

Med mestom Agrigentom in morjem se razprostirajo arheološka bogastva. Morda bi morali Sicilijance povabiti na kakšno uro sodobne muzeologije, pa bi njihove čudovite ostanke arhitekture kako drugače predstavili trumam obiskovalcev, ki za tovrstno izkušnjo na vhodu z vstopnicami pustijo velik bankovec. Stokanje ob pogledu na razkropljene kamne sredi ravnice je nekoliko omilil obisk muzeja, ki hrani čudovite arheološke izkopanine. Kulturni zadnji dan v letu.

Catania

Skoraj bi se že odpeljala iz mesta, ko sva si rekla, da se ustaviva še na ribji tržnici in skočiva na hitro kavo. Šele takrat se nama je odprl prizor na vsakodnevni vrvež ob stojnicah z ribami, svežo zelenjavo, sadjem, siru in drugih dobrotah. Vonj po ribah je rezal v nosnice, ljudje so se trli okrog najboljših prodajalcev, ti so kar s prsti praznili drobovje ulova in ga metali na ulico, da so morali mimoidoči kar spretno stopati čez kupčke na tleh, midva pa sva slonela na ograji in opazovala. Tovrstne prizore sem si ustvarjala v glavi pred najinim odhodom na Sicilijo, pravzaprav pa sva jih doživela le v Cataniji. Razdelila sva si škrnicelj pečenih kosov rib, hobotnice in lignjev, ki so jih pripravili na tržnici in dobri vtisi so bili začinjeni s piko na i.

Sicilija

Poletje je bilo pač prekratko. Dopust rabiva. Tople kraje, kjer se bo dobro jedlo, gledalo lepe stvari in uživalo na soncu. Doma je pač mrzlo, še vsi so prehlajeni in telefoni ves čas zvonijo.

Pa sva šla. Na Sicilijo za en teden. Juhu!