Orehova potička

V kuhinji sem mesila testo. Potrkalo je na vrata. Na hodniku je stal isti poštar kot včeraj in prav prisrčno se je smejal. “Evo, spet paket za vas, gospodična,” je mežikajoče povedal.

Iz sveže škocjanske pošiljke je nastala moja prva orehova potička in priznam, da danes po hiši hodim s še posebej dvignjeno brado.

V sobici

To ni ljubezenska zgodba, čeprav bo morda za hip tako zvenelo, a danes sem polna nekih “zanimivih” asociacij in dolgih playlist z nadvse melanholično muziko, stvar je šla celo v take “globine”, da sem na koncu strmela v kozarček z nageljnom in kimala od zadovoljstva, zdaj pa temu posvečam (pre)obsežno objavo na Beležkah.

Torej. Med portugalskimi sošolci zame (poleg Alexa, nekdanjega muzičarskega rock pomembneža, ki je moral izbrisati nekoga iz svoje pre-velike liste “prijateljev”, da sva lahko postala prijatelja na Facebooku) najbolj izstopa Diego, zanimivi Argentinec, ki je februarja na predavanje prinesel velik šop nageljnov in jih razdelil med sošolke, da so vse cvilile od navdušenja, jaz pa sem takrat prvič prišla na predavanje in tako so vse (skrbno preštete) rožice prehitro pošle. Ostalo je le zlomljeno stebelce z listi, Diego se je rdečelično opravičil, pa me sploh ni motilo, ker je bilo vse skupaj seveda čisto preveč prisrčno. Doma sem nalila vodo v kozarec, nagelj dala vanj in malo pozabila nanj, da je začel odganjati korenine, do danes pa se je prav lepo razrasel. Mislim, da vem, kdo ga bo dobil, ko bom morala spet nazaj na drugi konec Evrope.

Elina

Spomnim se, kako prisrčna se mi je zdela, ko sem jo na hitro ujela s pogledom na našem prvem predavanju iz zgodovine. Potem sva šli skupaj v tiskarno po obvezne članke, si začeli slediti na Instagramu, si izmenjevati lizbonske nasvete, v muzeju ploščic se je s svojo obleko tako zlila z okolico, da sem z njenimi fotkami napolnila skoraj polovico spominske kartice, danes pa sva se skupaj usedli na sladoledu in naredili načrt za najino portugalsko popotovanje. Elina, moja lepa sošolka s Finske.

Fado

 

Konec predavanj iz zgodovine Portugalske smo obeležili v stilu. V majhnem baru v mestu, gnetli smo se na majhnih klopeh, prostor je pokal po šivih od vse množice domačinov, turistov in nas študentov, vroče je bilo, da smo si ob vsaki pavzi pretegovali ude zunaj na ulici, rdeče vino je kaj kmalu dobilo sobno temperaturo, lica so bila rdeča in družba za sosednjo mizo je začela debatirati z ostalimi obiskovalci, da smo se kaj hitro pomešali med sabo in si izmenjali nekaj “življenjskih”. Fado pripelje do zanimivega vzdušja. Ali pa morda le močno portugalsko vino …

O spominih

Priznam, te dni me je začelo malo stiskati pri srcu. Postala sem razpeta med zaljubljenostjo do Portugalske – ljudi, lepih kotičkov, dobrot, muzike, plesnih večerov, lizbonske sobice, študijskih odkritij, umirjenosti, toplih noči, potovanj z vlakom, vsegavsegavsega lepega, kar se je zgodilo – in med hrepenenjem po domu – stvareh in ljudeh, ki čakajo tam, domačih, Rožanca, poletnih dogodivščin, hribov, sprehodov po domačih hostah … V knjigarni sem našla zvezek s pikapolonicami in pikami, “kako otročje, da mi je to tako všeč”, ampak spomnil me je na to, kako rada imam lepe spomine, ki ti pustijo “tisto nekaj” v srcu. Počasi se njegove strani polnijo z vtisi ljudi, s katerimi smo letos delali spomine s tistim “nekaj” in potem mi je lepo, ker vem, da si tako različni svetovi postanejo bližji vsaj za malenkost.

Hitenje

Med vsemi temi projekti in izpiti in članki in poročili in predstavitvami ima gospa seveda čas sanjati še o junijskih potovanjih in tekati s fotoaparatom za domačini, da bo te dni “sploh kaj pametnega na Beležkah”.

Poslednji kofetek

Za naslednjo popoldansko kavo po kosilu bo treba odpreti še zadnji paketek Barcaffeja. In na hitro sem preračunala – če bom vsak večer pojedla vsaj malo čokolinota, ki se v velikih količinah bohoti po celi polici, bi ga lahko mogoče zmanjkalo tam nekje avgusta. Obiski so bili namreč nadvse velikodušni. Kjer so nekoč stali paketki Jaffa piškotov in Mercatorjevih napolitank (zeleno-“drek barve”, kot pravita Ana in Kema), pa se že dolgo nabira prah. Kdaj pride spet kdo na obisk? 🙂