Moral bi biti dan no. 1

… Pa ni.

airport

V Benetkah se v času kosila pokvari avion. Čakamo. Še čakamo. Sporočijo, da bomo prišli v Barcelono pozno ponoči. In tako se tudi zgodi. Noč je že in izgubijo vso prtljago. Po eni uri se prtljaga čudežno pojavi. A jaz presedam na drug avion, zato je prtljaga na drugem koncu letališča. To sporočijo šele takrat, ko drugi odpeljejo že vse kufrčke. Zaradi zamude našega aviona ni več letov do Lizbone. Ponudijo mi hotel in prevoz z avtobusom. Sprejmem. Ker sem edina, ki bi šla do hotela, se avtobusar odloči, da ne bo peljal samo mene. Tudi prav. Grem do taksija. Taksist pravi, da je hotel 2 uri stran od letališča. Ura pa je pol polnoči. Odločiva se, da poiščeva hotel v Barceloni. Ta teden pa imajo neko kemijsko konferenco in vsi, ampak res vsi hoteli in hostli so prepolni. Greva še do zadnjega hotela v mestu (z eno zvezdico, prosim lepo) in dva tipa pred mojim nosom rezervirata zadnjo prosto sobo. “Grem spat na letališče.” Račun za taksi je itak vrtoglav. In greva nazaj.
Nocoj je moja postelja trd sedež sredi Barcelonskega letališča.
(Ubistvu je vse skupaj prav smešno. Še v Mehiko prej prideš).

Leave a Comment

Your e-mail address will not be published. Required fields are marked *