Azori – 3. dan

Nov dan, nove nore zgodbe. Tokrat bolj na kratko:

Jutranja vožnja z zgovorno gospo in labradorcem v naročju (na zadnjih sedežih in v prtljažniku sva/smo peljali rože in vreče kravjih krmil).

Kuhanje kozlička v omaki s krompirjem (za prste, žlico in krožnik oblizat) z družbo samih gospodov v majhni hiški med klifi s pogledom na čudovit slap in valove oceana. Ja, ena sama sreča me je napadla, da sem ravno takrat sopihala v hrib, ko je mimo spet prihrumel gospod Luis (včerajšnji, ja!) in se pol ure čudil, kje vse “se me najde”. Bože mili.

Vožnja z zgovornim gozdarjem med visokimi drevesi pragozda do najvišje točke otoka in kuhanje sladkega riža za večerno praznovanje s tetko brez zob.

Kolesarska dirka sredi vasi, ker pa se morajo seveda vedno zgodit neverjetne stvari, sem tam srečala kolesarsko ekipo iz “mojega” hostla, ki je zapovrh vsega osvojila timski pokal in temu dogodku primerna je bila tudi vožnja v kombiju do naslednjih nekaj vasi.

Azorčani te dni praznujejo binkošti ali Espirito Santo na prav poseben način – s celotedenskimi molitvami v posebej pripravljenih in z belim cvetjem okrašenih kapelah, pa s pripravo sladkega riža in posebnih juh z zeljem in kosi mesa različnih vrst. Na sobotni binkoštni večer vsako leto sredi vsake vasi postavijo mize, pripravijo krožnike in pribor, ob mraku pa se tam zberejo vsi vaščani in skupaj proslavijo praznik s srebanjem slastne juhe ter z dobro muziko. Vsi so povabljeni. Ta večer sem bila “tetkina” posebna gostja in … tega dne nikoli ne bom pozabila.

Leave a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *