Azori – 2. dan

Ponta Delgada – Ribeira Grande – Maia – Cha Gorreana – Salga – Nordeste.

Celo dopoldne sem čakala avtobus, spored voznih redov je bil čisto pomešan in namesto treh avtobusov je prišel le eden. Celo stoletje smo se vozili proti severu São Miguela, na zemljevidu se mi je zdelo, da bi se mi dopadlo “mestece” Maia, med vožnjo sva se “zaklepetali” s tetko (pravzaprav je bila vse skupaj ena sama pantomima), ki je ob izgovorjavi “Maia, Maia, muito bom, muito bom,” ves čas držala svoj palec pokonci, pa sem si že mela roke, kaj vse bom tam doživela, izstopila “v centru” in … Žive duše nikjer, “center” pa so sestavljali cerkev, tri klopi in drevo na sredi. Tri fotke na obali, pa spet čakat avtobus. “Kdaj pa sploh pride naslednji bus?” -“Čez 4 ure,” so rekli.

Pa sem šla peš, kaj pa naj. Na poti v klanec mi je ustavil avto, v njem sama mladina, nekam čudno se je kadilo naokrog, pa sem se vseeno usedla noter in nekaj minut dihala bolj “na redko”, da ne bi še mene “zadelo”. Trije ovinki, pa smo bili tam.

Cha Gorreana. Po poteh mimo nasadov zelenega čaja, med obrezanimi grmički, do tovarne, na “rojstnodnevno” ananasovo torto in dva šnopčka, mlečnega in čajnega, ker se nisem mogla odločit, katerega bi, pa se ob takih priložnostih človek menda lahko “počasti” in malo “počije”.

Dobre volje sem “uštopala” dva ribiča, cel avto je dišal po svežem ulovu, strica sta bila tako zadovoljna nad uspešnim popoldnevom, da smo med potjo zavili še v vaško gostilno vsak na svoje pivo, ko pa se je razvedelo, da imamo tudi doma dva “ribiška navdušenca”, sem dobila še domači pasijonkin šnopček “za na pot”.

Za na pot do Nordesta, na severozahod, precej daleč od jutranje začetne destinacije. En “giro” naokrog, na juho in kos kruha, pa se je že začel večer, o avtobusih seveda ne duha ne sluha. Slabo uro sem stala tam, s palcem pokonci, čakajoč. “Petek zvečer, menda bo pa kdo že šel v glavno mesto,” pa sem se očitno pošteno motila, vsi so parkirali svoje avtomobile v garaže in sedli na kavč v dnevni sobi. In potem je s svojim džipom po ovinkih prihrumel gospod Luis, mi ponudil vožnjo do naslednje vasi, češ da bo tam morda kaj lažje dobiti štop. Sva vmes stopila še v trgovino, ker je moral po tri kile pomaranč, potem se je pa začelo. V trgovini sva srečala rdečeličnega gospoda, Carlos mu je ime, niti ne vem več, kako sta me prepričala, a zgodilo se je, da sem na koncu pristala na večerji pri Carlosu doma, tudi Luis je bil tam in nekaj “vaških” gospa, jedli smo pikantna kokošja bedrca in klepetali, pa se mi je zdelo čudno, zakaj gospoda Carlosa strežejo od spredaj in zadaj, čeprav smo sedeli v njegovi jedilnici, dokler se mi ni zaletelo, ko so mi povedali, da sedim za mizo z županom in njegovim občinskim svetom.

Ker smo bili kulturni do poznih ur, so me peljali “domov” na drugi konec otoka in tudi njim se je zaletelo, ko sem jim povedala, da so mi naredili čudovito rojstnodnevno praznovanje.

Leave a Comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *