Knjižnična

Danes sem se odpravila v Ljubljano, da bi sedla v študijsko knjižnico na faksu in končala dolgo pišoči-se članek. Pa je bila fakulteta zaprta, le vratar se mi je smehljal izza okenca, naj grem na morje brat knjige. Tako zdaj sedim v kavarni NUK-a in zganjam nesmisle. Poletne radosti.

Stanovanjce

 

Povabil me je na večerni sprehod in mi, medtem ko sem za hip pogledala stran, v roke stisnil ključe stanovanja. Od zdaj naprej se ozirava po izložbah cvetličarn in iščeva najlepši fikus. Najin.

Mesto umetnikov

Že zjutraj je v sobo udarila sopara, da sva komaj sedli na tramvaj in se odpeljali do tržnice. Srebali sva kavo – mati en požirek, espresso namreč ne traja dolgo. In potem sva tekli v hrib, obljubila mi je čudovit razgled. Res je bil, najbolj pa sva cenili mir, prezgodaj je bilo še za množice turistov. Za trenutek sva lahko izgubili fokus. In moja kamera tudi.

Na pot

Domača soba postaja premajhna, ker je v njej vse preveč stvari. Kopičim, kljub velikim čistkam. Na dolga potovanja pa vzame človek le najnujnejše. In kako osvobajajoče je to. Na Portugalsko.