Azori – 8. dan

8 dni Azorov. Lep uvod v junij, napolnjene foto-spominske kartice, kozarčki z dobrotami v nahrbtniku, v glavi pa novi načrti za naslednje izpitne dni. Baterije so napolnjene in mislim, da bo držalo še nekaj časa. Danes se je v kavarni ob koščku čokoladne torte čas za nekaj trenutkov čisto ustavil in zajelo me je eno tako posebno veselje. Ker se vse dozorele stvari lepo zaključujejo in prehajajo v nova pričakovanja, ker mi res čisto nič na svetu ne manjka (če malo pozabim na domotožje) in ker se je poletje pravzaprav šele začelo.

Azori – 7. dan

Ponta Delgada – Miradouro de Santa Iria – Cha Gorreana – Arnel – Caldeira Velha – São Roque.

Prijetno utrujeni od dolge vožnje čez cel otok (preden sva oddali najino ljubo Joano, sva nabrali še nekaj zadnjih kilometrov). Danes sva še posebej “požveplani”, a se nikakor nisva mogli upreti sproščujočemu namakanju v toplih bazenčkih. Kamera je danes počivala.

Azori – 6. dan

Ponta Delgada – Vila Franca do Campo – Lagoa do Congro – Furnas – Faial da Terra – Salto do Prego – Sanguinho – Poça da Dona Beija.

Saj bi napisala še kaj, pa niti enega prsta več ne morem premakniti. Noro dober dan, s hribolazenjem gor in dol, mimo visokih dreves, čez gosto podrast, po blatnih lužah, mimo potokov, do skritega jezera, pa do slapov in zapuščenih dreves. Mišice naju niso več držale pokonci, zato sva šli v termalne bazenčke, pred spanjem pa ugotovili, da se bova najbrž še nekaj časa težko znebili vonja po žveplu.

Azori – 5. dan

Ponta Delgada – Lagoa do Fogo – Ribeira Grande – Cabo do Inferno.

Sprašujem se, kako so se počutili prvi pomorščaki in popotniki, ko so prvič odkrili te neverjetne kotičke otoka. Divja narava, skrivnostne meglice, nore rastline, sproščujoča tišina, žuborenje, valovanje, rahli veter, vonj po mahu. Športni dan v tišini. Paše.

Azori – 4. dan

São Pedro – Ponta Delgada – Sete Cidades – Mosteiros.

Jutranja vožnja z avtobusom, kava s stilom, prihod sošolke Eline (moje finske lepotičke), izlet do jezer. Obiskali sva čisto vsako razgledno točko na poti, videli pa nič zaradi vse te goste megle, a sva bili vmes vseeno veseli – povabili so naju na vaški piknik ob ocean, skakljali sva pred samosprožilcem in se jezili nad slabo mašino “najinega” avta, katerega sva poimenovali kar Joana.

Lepi dnevi se obetajo.

Azori – 3. dan

Nov dan, nove nore zgodbe. Tokrat bolj na kratko:

Jutranja vožnja z zgovorno gospo in labradorcem v naročju (na zadnjih sedežih in v prtljažniku sva/smo peljali rože in vreče kravjih krmil).

Kuhanje kozlička v omaki s krompirjem (za prste, žlico in krožnik oblizat) z družbo samih gospodov v majhni hiški med klifi s pogledom na čudovit slap in valove oceana. Ja, ena sama sreča me je napadla, da sem ravno takrat sopihala v hrib, ko je mimo spet prihrumel gospod Luis (včerajšnji, ja!) in se pol ure čudil, kje vse “se me najde”. Bože mili.

Vožnja z zgovornim gozdarjem med visokimi drevesi pragozda do najvišje točke otoka in kuhanje sladkega riža za večerno praznovanje s tetko brez zob.

Kolesarska dirka sredi vasi, ker pa se morajo seveda vedno zgodit neverjetne stvari, sem tam srečala kolesarsko ekipo iz “mojega” hostla, ki je zapovrh vsega osvojila timski pokal in temu dogodku primerna je bila tudi vožnja v kombiju do naslednjih nekaj vasi.

Azorčani te dni praznujejo binkošti ali Espirito Santo na prav poseben način – s celotedenskimi molitvami v posebej pripravljenih in z belim cvetjem okrašenih kapelah, pa s pripravo sladkega riža in posebnih juh z zeljem in kosi mesa različnih vrst. Na sobotni binkoštni večer vsako leto sredi vsake vasi postavijo mize, pripravijo krožnike in pribor, ob mraku pa se tam zberejo vsi vaščani in skupaj proslavijo praznik s srebanjem slastne juhe ter z dobro muziko. Vsi so povabljeni. Ta večer sem bila “tetkina” posebna gostja in … tega dne nikoli ne bom pozabila.

Azori – 2. dan

Ponta Delgada – Ribeira Grande – Maia – Cha Gorreana – Salga – Nordeste.

Celo dopoldne sem čakala avtobus, spored voznih redov je bil čisto pomešan in namesto treh avtobusov je prišel le eden. Celo stoletje smo se vozili proti severu São Miguela, na zemljevidu se mi je zdelo, da bi se mi dopadlo “mestece” Maia, med vožnjo sva se “zaklepetali” s tetko (pravzaprav je bila vse skupaj ena sama pantomima), ki je ob izgovorjavi “Maia, Maia, muito bom, muito bom,” ves čas držala svoj palec pokonci, pa sem si že mela roke, kaj vse bom tam doživela, izstopila “v centru” in … Žive duše nikjer, “center” pa so sestavljali cerkev, tri klopi in drevo na sredi. Tri fotke na obali, pa spet čakat avtobus. “Kdaj pa sploh pride naslednji bus?” -“Čez 4 ure,” so rekli.

Pa sem šla peš, kaj pa naj. Na poti v klanec mi je ustavil avto, v njem sama mladina, nekam čudno se je kadilo naokrog, pa sem se vseeno usedla noter in nekaj minut dihala bolj “na redko”, da ne bi še mene “zadelo”. Trije ovinki, pa smo bili tam.

Cha Gorreana. Po poteh mimo nasadov zelenega čaja, med obrezanimi grmički, do tovarne, na “rojstnodnevno” ananasovo torto in dva šnopčka, mlečnega in čajnega, ker se nisem mogla odločit, katerega bi, pa se ob takih priložnostih človek menda lahko “počasti” in malo “počije”.

Dobre volje sem “uštopala” dva ribiča, cel avto je dišal po svežem ulovu, strica sta bila tako zadovoljna nad uspešnim popoldnevom, da smo med potjo zavili še v vaško gostilno vsak na svoje pivo, ko pa se je razvedelo, da imamo tudi doma dva “ribiška navdušenca”, sem dobila še domači pasijonkin šnopček “za na pot”.

Za na pot do Nordesta, na severozahod, precej daleč od jutranje začetne destinacije. En “giro” naokrog, na juho in kos kruha, pa se je že začel večer, o avtobusih seveda ne duha ne sluha. Slabo uro sem stala tam, s palcem pokonci, čakajoč. “Petek zvečer, menda bo pa kdo že šel v glavno mesto,” pa sem se očitno pošteno motila, vsi so parkirali svoje avtomobile v garaže in sedli na kavč v dnevni sobi. In potem je s svojim džipom po ovinkih prihrumel gospod Luis, mi ponudil vožnjo do naslednje vasi, češ da bo tam morda kaj lažje dobiti štop. Sva vmes stopila še v trgovino, ker je moral po tri kile pomaranč, potem se je pa začelo. V trgovini sva srečala rdečeličnega gospoda, Carlos mu je ime, niti ne vem več, kako sta me prepričala, a zgodilo se je, da sem na koncu pristala na večerji pri Carlosu doma, tudi Luis je bil tam in nekaj “vaških” gospa, jedli smo pikantna kokošja bedrca in klepetali, pa se mi je zdelo čudno, zakaj gospoda Carlosa strežejo od spredaj in zadaj, čeprav smo sedeli v njegovi jedilnici, dokler se mi ni zaletelo, ko so mi povedali, da sedim za mizo z županom in njegovim občinskim svetom.

Ker smo bili kulturni do poznih ur, so me peljali “domov” na drugi konec otoka in tudi njim se je zaletelo, ko sem jim povedala, da so mi naredili čudovito rojstnodnevno praznovanje.

Azori – 1. dan

O Azorih sanjam že vse od srednje šole. Pa sem “nakrpala” še tistih nekaj denarcev in si kupila “rojstnodnevno karto”, za “tolažbo”, ker letos v hladilniku ne bo mamine najboljše jagodne torte in ker je izpitno obdobje letos prav zanimivo-ne-stresna izkušnja.

Prvi dan – ne vidiš ne levo ne desno, oblaki, megla, dež.