Beležke

Ne najdem zlahka pravo mero umirjene brezdelnosti in delovnega zagona. Pogosto kopičim in le redko obratno. Vsak dan zapolnijo vrste ljudi in človek se vsakdana nasiti. Morda je zato tako osrečujoče povabiti na obisk prijatelje, ko si sam zaželiš izbrane družbe, počistiti stanovanje nepotrebnih kupov stvari, med točkami najti pravo ravnotežje.

Najlepše preživeta novoletna jutra so bila na svežem zraku, z zgodnjim vstajanjem, zajtrkom v torbi, v udobni trenirki in gojzarji še iz osnovne šole. Z občutkom, da ne izgubljaš jutranjih ur, ko je še vse tiho in na cestah ni žive duše, v gozdu, ki raste v hrib, z umirjenimi mislimi, ko se vsaj enkrat v letu res nikamor ne mudi.

Danes sem se odpravila v Ljubljano, da bi sedla v študijsko knjižnico na faksu in končala dolgo pišoči-se članek. Pa je bila fakulteta zaprta, le vratar se mi je smehljal izza okenca, naj grem na morje brat knjige. Tako zdaj sedim v kavarni NUK-a in zganjam nesmisle. Poletne radosti.

Povabil me je na večerni sprehod in mi, medtem ko sem za hip pogledala stran, v roke stisnil ključe stanovanja. Od zdaj naprej se ozirava po izložbah cvetličarn in iščeva najlepši fikus. Najin.